Neskončno sem hvaležna za to, da se imam s kom držati za roke. Tako se lahko smejem in jočem, vriskam in pojem, izgubljam in dobivam, trpim in vstajam iz noči v luč.
Dinamika, ki kroji vzorec vzgoje v družini in odnos med starši in otroki, je veliko globlja in se je ne da spraviti na raven problema razvajenosti kot korenini neodgovornega, nasilnega, manipulativnega vedenja.
Razpravljati, ali je orožje primerno za otroke, ali se smejo fantki igrati s pištolami, pomeni usmeriti pogled k stvarem in ne k človeku. Kakšna je torej prava pot in kje so meje, ki bi tudi starše pomirile, da ni nič narobe z igro njihovega otroka?
